Planet DMC

News and tidbits from the travel industry

Category: Kolumne

Zaliv Emerald jezera Tahoe na meji med Kalifornijo in Nevado. V ozadju največje smučišče v regiji - Heavenly.

Višja sila na (slovenskih) smučiščih

Preden se dokončno prepustimo poletju, predlagam, da se v ritmu Vivaldija še enkrat zavrtimo skozi letošnjo zimsko dramo. Le-ta je postregla z uverturo v obliki lastniške in upravljalske bede slovenskih smučišč, zakasnelim pričetkom sezone, s katerim se zadnjih nekaj let poigrava vreme, veliko spremembo v nacionalni in interesni strukturi zimskih gostov in domnevno odličnimi poslovnimi rezultati slovenskih smučišč.

California dreamin’

V ZDA so se že na podlagi prejšnjih zimskih sezon začeli ubadati z vprašanjem, kako še naprej privabljati goste v svoje zimske smučarske centre. No, tega so se lotili na zelo različne načine, lahko bi celo rekli, da bo eden izmed teh zagotovo prinesel uspeh. Še posebej je letošnja blaga zima prizadela smučišča na meji med zveznima državama Kalifornija in Nevada, to je ob jezeru Tahoe. Nekaj manjših smučišč v regiji so že opustili, medtem ko preostale zimsko-turistične težnje preusmerjajo v večja smučišča z izdatno podporo umetnemu zasneževanju in v alternativne načine preživljanja zimskega oddiha (zabava, kulinarika in druge oblike rekreacije).

Poleg podnebnih sprememb se v ZDA na področju zimskega turizma dogaja tudi klasična panožna konsolidacija. Večja smučišča kupujejo manjša smučišča, nekatera se med seboj združujejo, v nekaterih primerih pa celo prevzemajo smučišča na drugih kontinentih. Kdor je premajhen za klasično obratovanje, pa se ponudi trgu kar v enodnevni najem. Seveda, takšne konsolidacije in vedno večji smučarski centri nosijo s seboj družbene in okoljske posledice.

Сборная Команда (sl. Zbornaja Komanda)

Že v poletni sezoni se je videlo, da bosta kriza v Ukrajini in posledično močan padec rublja precej oklestila obisk Rusov v Alpah – rezervacij iz Rusije je bilo ponekod v Avstriji tudi do 40%(!) manj kot leto poprej. Še zdaleč pa ni bila Avstrija edina, ki je potegnila kratko. Najhuje je kriza v Rusiji prizadela Švico, ki se med drugim spopada s svojo lastno valuto. Švicarji so dolgo časa počivali na preteklih lovorikah in zaračunavali prekomerne cene za povprečne ali celo podpovprečne storitve. Prav zaradi tega so jih s kakovostjo in dostopnejšimi cenami prehiteli v Dolomitih, kjer se že nekaj časa lahko pohvalijo z vrhunsko kulinariko na smučiščih, modernimi napravami in vzorno urejenimi smučarskimi progami. Nekoliko nepripravljene je ruska kriza ujela tudi Francoze, ki so se navkljub svojemu večvrednostnemu kompleksu “La Grande Nation” podredili (žal potencialnim) ruskim gostom in, v tako imenitnih krajih kot je Courchevel, prevedli jedilne liste v Ruščino, okrepili zalogo pregrešno dragih šampanjcev in pošiljali učitelje smučanja in gostinsko osebje na tečaj Ruščine! Za tiste najbolj petične pa so uvedli celo svojo inačico “večerje na zajli”.

Zakaj slovenski očetje ne jočejo?

Višja sila ali božja volja, ki je doletela Boštjana Čokla (lastnika nekaterih zakreditiranih projektov in idejnega vodje ter lastnika smučišča Bohinj 2864, ki ga morda nikoli ne bo), je hotela, da v Sloveniji v minuli sezoni nismo smučali na kakšni novi progi ali vsaj novi napravi. No, na Voglu se niso preveč zanašali na Boga, ampak zgolj na naravni sneg – zato so letos kot prvi v Sloveniji zagnali smučišče, lani pa so bili najbolj dobičkonosno smučišče v Sloveniji.

Obstajajo pa še bolj bizarne plati zimskega turizma v Sloveniji, ki pridobiva iz leta v leto bolj vaški značaj. Pred minulo smučarsko sezono so se v Sloveniji kupili vsega trije smučarski topovi po promocijski ceni. Ni pa to niti malo presenetljivo, saj je po novem bojda že uspeh, če smučišča sploh obratujejo. V nekdanji zimski turistični meki Jugoslavije, govora je o Kranjski Gori, se sprašujejo o povratku mladih. Najbrž nikoli, saj se s takšno ponudbo ne morejo kosati z nobenim resnim zimsko-turističnim središčem podobne velikosti izven Slovenije. Kot ugotavlja Daniel Wakounig (Skiline), se smučišča vse bolj specializirajo, trud pa vlagajo tudi v obsmučarske dejavnosti. Na Krvavcu se sicer prilagajajo tipičnemu brezveznežu iz osrednje Slovenije, a smučišče še zlasti zaradi izostanka vlaganj in prestrukturiranja lastnika – Uniorja, ki se ne želi več ukvarjati s turizmom – drvi v irelevantnost. V Bovcu še vedno iščejo rešitve za Kanin, z obsmučarskimi dejavnostmi se skoraj ne ukvarjajo, infrastruktura pa propada (smučarska in nastanitvena). Milijoni jim ne bodo kaj prida pomagali. Poslednji krog tečejo tudi pohorski maratonci, kjer so po neki čudni javno-zasebni mahinaciji inscinirali kvazi-dobičkonosno smučarsko sezono. Nekateri izmed njih so se samovšečno poslovili, drugi pa so nas prepričevali v smotrnost prirejanja tekmovanja za svetovni pokal med zimskimi počitnicami in uspešnost izvedbe le-tega brez kakršnihkoli finančnih poročil. Skratka, kot nekoč krediti na Pohorju, na lepe oči.

No, medtem ko v Sloveniji še nismo doživeli niti katarze, pa se v naši okolici nekoč smučarsko nerazvite države spreminjajo v privlačne, ugodne in hedonistične smučarske destinacije.

Sončni vzhod na letališču Venezia Marco Polo

S kombijem v Benetke

Slovenci zelo radi potujemo. Imamo pa eno težavo: državo, ki nas ne razume. Namesto, da bi porabili čim manj časa za pot do letališča, se poslužujemo ekskurzij do najbližjega večjega letališča v sosednji državi, ki ponuja edinstvene in ugodne povezave v najbolj optimizirane letalske mreže na svetu.

Od daleč se zdi, da se iz Slovenije valijo trume delavskih kombijev na gradbišča po severni Italiji, a “vsebina” teh kombijev je vse prej kot delavska. V njih ima človek občutek kot da je pristal v mladinskem hotelu neke moderne (evropske) prestolnice – mlado, staro, dopustniki, popotniki, poslovni potniki, obiskovalci sorodnikov, na poti v Azijo, Južno Ameriko, Severno Ameriko, Afriko, Avstralijo in seveda tudi Evropo…

Potujočim Slovencem in Slovenkam so na pomoč pred lastno državo priskočili, kdo bi si mislil, leteči Arabci! شكرا (sl. hvala)

Amerika ist wunderbar

Po tem, ko so si na nek način podredili vzhod in deloma Evropo, so začeli tisti z “brisačami na glavi” gledati proti zahodu. Nad Atlantikom so se pojavile turbulence in v ZDA so se takoj oglasile letalske družbe Delta, American Airlines ter United s pobudo Open & Fair Skies, v kateri nas na 55 straneh podučujejo o nedovoljeni državni pomoči letalskim družbam Emirates, Etihad in Qatar Airways. Ob tem pa zamolčijo državno pomoč, ki so jo na nek način prejemale same po 11. septembru, in strogo reguliran letalski promet znotraj ZDA, kar so kmalu uvideli v načeloma nevtralni U.S. Travel Association, povsem tiho pa je ostala Bela hiša, ki se zaveda gospodarske in vojaške pomembnosti ZAE.

Je suis Violeta

Med molčečimi se Evropska Unija (kaj šele nekatere manj izkušene članice, npr. Slovenija) ni nikoli dobro znašla, kar velesile s pridom izkoriščajo. Evropska Unija je kakopak v precepu: lahko se priključi željam Arabcev in “izsiljuje” letalske družbe preko luže ali pa odigra svojo priljubljeno vlogo podložnika in ob pomoči združenj SkyTeam in OneWorld (začasno) ustavi pohod Arabcev – hkrati pa tvega zdrs nekoč pomembnih letalskih družb v irelevantnost.

Očitno se je evropska komisarka za transport Violeta Bulc odločila za drugo možnost in tako podlegla pritiskom neprilagojenih letalskih družb Air France in Lufthansa, ki se čedalje bolj ubadata s stavkami zaposlenih, izgubami in nizkocenovniki. Kaj pa British Airways? V letnem poročilu so namenili temu par vrstic. In Ryanair? Ima težave s piarjem.

Inex-Adria always arrives

Adria Airways, ki se nahaja v postopku prodaje, živi v nekem povsem drugem svetu. Nikoli ni bilo povsem jasno, ali so čarterski prevoznik, kvazi nizkocenovnik ali nacionalni prevoznik. To uganko so nam pomagali razrešiti kar sami, ko so lani naznanili, da bodo hibridni letalski prevoznik.

No, pred par dnevi pa so nas naravnost šokirali z letalsko povezavo Maribor – London Southend. Adria namerava namreč uporabljati letalo, ki ga ne uporablja noben nizkocenovnik (CRJ 900; morda bo kdaj prost A319?). Prav tako se lahko pohvali s floto, ki je nima noben nizkocenovnik (deset letal dveh različnih proizvajalcev). Adria dejansko nima mreže; Maribor in London Southend pa se krasno rima na “dead-end”. Poleg tega zbankrotirano mesto ob Dravi nima dovolj velikega bazena potencialnih potnikov in ponudnikov ter je primerno zgolj za sponzorirane (poletne in nogometne) čarterje.

Poslovni rezultati tega igračkanja otročičev v peskovniku vsekakor ne bodo hibridni, se bodo pa vsaj “delavski” kombiji na poti v Benetke hitreje amortizirali.

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén