Preden se dokončno prepustimo poletju, predlagam, da se v ritmu Vivaldija še enkrat zavrtimo skozi letošnjo zimsko dramo. Le-ta je postregla z uverturo v obliki lastniške in upravljalske bede slovenskih smučišč, zakasnelim pričetkom sezone, s katerim se zadnjih nekaj let poigrava vreme, veliko spremembo v nacionalni in interesni strukturi zimskih gostov in domnevno odličnimi poslovnimi rezultati slovenskih smučišč.
California dreamin’
V ZDA so se že na podlagi prejšnjih zimskih sezon začeli ubadati z vprašanjem, kako še naprej privabljati goste v svoje zimske smučarske centre. No, tega so se lotili na zelo različne načine, lahko bi celo rekli, da bo eden izmed teh zagotovo prinesel uspeh. Še posebej je letošnja blaga zima prizadela smučišča na meji med zveznima državama Kalifornija in Nevada, to je ob jezeru Tahoe. Nekaj manjših smučišč v regiji so že opustili, medtem ko preostale zimsko-turistične težnje preusmerjajo v večja smučišča z izdatno podporo umetnemu zasneževanju in v alternativne načine preživljanja zimskega oddiha (zabava, kulinarika in druge oblike rekreacije).
Poleg podnebnih sprememb se v ZDA na področju zimskega turizma dogaja tudi klasična panožna konsolidacija. Večja smučišča kupujejo manjša smučišča, nekatera se med seboj združujejo, v nekaterih primerih pa celo prevzemajo smučišča na drugih kontinentih. Kdor je premajhen za klasično obratovanje, pa se ponudi trgu kar v enodnevni najem. Seveda, takšne konsolidacije in vedno večji smučarski centri nosijo s seboj družbene in okoljske posledice.
Сборная Команда (sl. Zbornaja Komanda)
Že v poletni sezoni se je videlo, da bosta kriza v Ukrajini in posledično močan padec rublja precej oklestila obisk Rusov v Alpah – rezervacij iz Rusije je bilo ponekod v Avstriji tudi do 40%(!) manj kot leto poprej. Še zdaleč pa ni bila Avstrija edina, ki je potegnila kratko. Najhuje je kriza v Rusiji prizadela Švico, ki se med drugim spopada s svojo lastno valuto. Švicarji so dolgo časa počivali na preteklih lovorikah in zaračunavali prekomerne cene za povprečne ali celo podpovprečne storitve. Prav zaradi tega so jih s kakovostjo in dostopnejšimi cenami prehiteli v Dolomitih, kjer se že nekaj časa lahko pohvalijo z vrhunsko kulinariko na smučiščih, modernimi napravami in vzorno urejenimi smučarskimi progami. Nekoliko nepripravljene je ruska kriza ujela tudi Francoze, ki so se navkljub svojemu večvrednostnemu kompleksu “La Grande Nation” podredili (žal potencialnim) ruskim gostom in, v tako imenitnih krajih kot je Courchevel, prevedli jedilne liste v Ruščino, okrepili zalogo pregrešno dragih šampanjcev in pošiljali učitelje smučanja in gostinsko osebje na tečaj Ruščine! Za tiste najbolj petične pa so uvedli celo svojo inačico “večerje na zajli”.
Zakaj slovenski očetje ne jočejo?
Višja sila ali božja volja, ki je doletela Boštjana Čokla (lastnika nekaterih zakreditiranih projektov in idejnega vodje ter lastnika smučišča Bohinj 2864, ki ga morda nikoli ne bo), je hotela, da v Sloveniji v minuli sezoni nismo smučali na kakšni novi progi ali vsaj novi napravi. No, na Voglu se niso preveč zanašali na Boga, ampak zgolj na naravni sneg – zato so letos kot prvi v Sloveniji zagnali smučišče, lani pa so bili najbolj dobičkonosno smučišče v Sloveniji.
Obstajajo pa še bolj bizarne plati zimskega turizma v Sloveniji, ki pridobiva iz leta v leto bolj vaški značaj. Pred minulo smučarsko sezono so se v Sloveniji kupili vsega trije smučarski topovi po promocijski ceni. Ni pa to niti malo presenetljivo, saj je po novem bojda že uspeh, če smučišča sploh obratujejo. V nekdanji zimski turistični meki Jugoslavije, govora je o Kranjski Gori, se sprašujejo o povratku mladih. Najbrž nikoli, saj se s takšno ponudbo ne morejo kosati z nobenim resnim zimsko-turističnim središčem podobne velikosti izven Slovenije. Kot ugotavlja Daniel Wakounig (Skiline), se smučišča vse bolj specializirajo, trud pa vlagajo tudi v obsmučarske dejavnosti. Na Krvavcu se sicer prilagajajo tipičnemu brezveznežu iz osrednje Slovenije, a smučišče še zlasti zaradi izostanka vlaganj in prestrukturiranja lastnika – Uniorja, ki se ne želi več ukvarjati s turizmom – drvi v irelevantnost. V Bovcu še vedno iščejo rešitve za Kanin, z obsmučarskimi dejavnostmi se skoraj ne ukvarjajo, infrastruktura pa propada (smučarska in nastanitvena). Milijoni jim ne bodo kaj prida pomagali. Poslednji krog tečejo tudi pohorski maratonci, kjer so po neki čudni javno-zasebni mahinaciji inscinirali kvazi-dobičkonosno smučarsko sezono. Nekateri izmed njih so se samovšečno poslovili, drugi pa so nas prepričevali v smotrnost prirejanja tekmovanja za svetovni pokal med zimskimi počitnicami in uspešnost izvedbe le-tega brez kakršnihkoli finančnih poročil. Skratka, kot nekoč krediti na Pohorju, na lepe oči.
No, medtem ko v Sloveniji še nismo doživeli niti katarze, pa se v naši okolici nekoč smučarsko nerazvite države spreminjajo v privlačne, ugodne in hedonistične smučarske destinacije.
